Pred dobrim letom sem prejel povabilo za vodenje tečajev na prostem v tako imenovani šoli "Vzgoja za življenje" v Flateyriju. To majhno mestece z ne več kot 200 prebivalci na zahodu Islandije je obdano s strmimi gorskimi pobočji vzdolž fjorda Önundarfjörður. Tako sem začel spoznavati bistvo Flateyrija in njegovih prebivalcev, ki je v meni vzbudilo nadvse globoka občutja. Njihova pristna skrb drug za drugega, tudi do tujca, kot sem jaz, je veliko povedala o njihovem načinu življenja. Kljub lastnim obveznostim so mi vedno velikodušno pomagali in mi ponudili številna neprecenljiva spoznanja. V resnici je šlo več kot le za gostoljubje. Še bolj se me je dotaknil njihov občutek za sočloveka in še posebej njihova neverjetna empatičnost. Vse to verjetno izvira iz dejstva, da so v letih 1995 in 2020 tudi sami prestali hudo travmo snežnih plazov. Njihov kolektivni duh in odločenost za obnovo sta me popolnoma očarala in navdihnila. Njihov optimizem me je spomnil na kratkost življenja in pomen spoprijemanja z izzivi na pozitiven način.

Leto dni pozneje sem prijatelja Rožleta Bregarja prepričal, da se mi pridruži na posebni avanturi. S smučmi in vso opremo smo se spet odpravili v Westfjorde. Že ob prihodu sva ugotovila, da snežne razmere za turno smuko niso idealne, zato sva se odločila nekaj časa posvetiti spoznavanju mesta in pustiti, da se najini načrti oblikujejo čisto organsko. V samo dveh urah sva se znašla v toplini lokalne skupnosti. Prebivalce so zanimali najini načrti in takoj so nama ponudili svoje napotke, kako kar najbolje izkoristiti čas na tem območju. Takrat sva spoznala, da se prava čarobnost Flateyrija ne skriva le v njegovi naravni lepoti, temveč tudi v pristni toplini in energiji njegovih ljudi. Z Dúijem in Siggo smo na njuni kmetiji uživali v skupnem kosilu. Dúi je delil njegovo doživljanje, ko se je leta 1995 sprožil plaz. Bil je uničujoč dogodek, ki je mesto zaznamoval za vedno. Vsi se še zelo dobro spominjajo tistega dne, ko jih je ob štirih zjutraj nenadoma prebudil grozljiv dogodek – sprožil se je plaz monumentalnih razsežnosti, ki je zasul precejšen del mesta in izbrisal vse, kar je bilo na njegovi poti. Po tem so se preživeli spopadli z zastrašujočo nalogo usklajevanja reševalnih prizadevanj in iskanja svojih najdražjih sredi popolnega razdejanja in kaosa. Na pomoč pri iskanju in reševanju so jim takoj priskočili reševalci in prebivalci iz bližnjih mest in z ribiških ladij.

Ko sva se poglobila v zgodovino kraja, sva ob občutku ponižnosti in hvaležnosti začutila potrebo, da bi te vzdržljive prebivalce Flateyrija bolje spoznala. Navdihnjena z njihovim duhom sva se odpravila na turno smučarsko misijo na bližnji vrh, kjer sva doživela očarljiv sončni zahod, ki oddaja svoj zlati sij na veličastne Westfjorde. Med vzponom nisva veliko govorila. Obdana sva bila s skupnim občutkom hvaležnosti in strahospoštovanja. Za naju je bila to dobesedno transformativna izkušnja. V ozadju mirnih fjordov se je lepota mešala s surovostjo in naju spomnila na krhkost in odpornost življenja. Spet sva se spomnila na tisto opustošenje, ki je vzbudilo neomajno podporo skupnosti in celotnega islandskega naroda. Steinunn se je včasih ukvarjala z ribištvom in živi v Flateyeriju že njeno celo življenje. Pripovedovala je, kako je bilo takrat, ko se je leta 2020 sprožil plaz. V njej se je prebudila borka, ki jo je silila, da je vztrajala in se prilagajala izzivom življenja v sožitju z naravo. Kot odgovor na te nepredvidene dogodke so se prebivalci Flateyrija združili, da bi obnovili in okrepili varnostne ukrepe. Izdelali so močno zaščito pred plazovi, s katero so mesto zaščitili pred prihodnjimi nesrečami, poleg tega so kupili islandski čoln za reševanje, ki je uporaben v vseh vremenskih razmerah. To plovilo se je izkazalo za nadvse koristno, zlasti v nujnih primerih, ko je bil cestni dostop do mesta odrezan, kar je omogočilo hitro evakuacijo in pomoč. To je bil dokaz njihove sposobnosti, da najdejo moč in enotnost kljub vsem težavam, ki jim stojijo na poti. Njihova neomajna odločnost in iznajdljivost pa sta bili za nas velik navdih.

Z Rožletom sem se podal na avanturo, da bi odkrila neukročeno lepoto Westfjordov. Po priporočilih domačinov sva se podala v odmaknjeno območje visoko v gorah. Ker sva se zavedala bližajočega se vremena, sva iz varnostnih razlogov prosila za podporo skupnosti in jim, preden sva se odpravila na pot, natančno razložila svoj načrt. Povzpela sva se na gorski prelaz in uživala v smučanju po neokrnjeni divjini. Ko se je spustil večer, sva se utaborila na mestu, ki je bilo zaščiteno pred vremenskimi vplivi, a obdano z razgibano veličastnostjo pokrajine. Vendar se je vreme kmalu poslabšalo, z gore so zapihali močni vetrovi, ki so sprožili močne padavine. K sreči nama je tabor nudil dobro zavetje. Zadovoljila sva se s preprostimi obroki suhih rib. Zaradi slabih vremenskih razmer in nič kaj obetavne napovedi sva se odločila svojo pustolovščino nekoliko skrajšati. Zelo dobro sva se namreč zavedala tveganja, da bi obtičala na tako oddaljenem terenu. Z občutkom izpopolnjenosti in hvaležnosti za raziskovalno izkušnjo sva se vrnila nazaj v prijeten objem Flateyrija. Najprej sva prijatelje obvestila o varni vrnitvi, potem pa sva začela razmišljati o nepredvidljivosti narave in pomembnosti previdnosti in spoštovanja, ko se podajamo v divjino.

Med bivanjem v Flateyriju sva spoznala tudi Sigga, ravnatelja šole, ki je mestecu ponudila novo priložnost za rast in razvoj. Z uporabo lokalnih virov in storitev ne podpira samo gospodarstva območja, temveč tudi mladim odraslim ponuja možnost življenja v sožitju z naravo, hkrati pa spodbuja občutek pripadnosti. Še posebej sem bil navdušen, ko sem izvedel, da v šoli načrtujejo ustanovitev mednarodnega oddelka, ki bi mladim odraslim z vsega sveta ponudil enake transformativne izkušnje. Seveda sem z Rožletom želel biti del te poti in prispevati k spreminjanju življenja na bolje. To je lahko le majhna iskrica življenjske izkušnje, ki jo naš svet nujno potrebuje. Ko se je najin teden v Flateyriju bližal koncu, sva se odpravila nazaj v Reykjavik in globoko v sebi razmišljala o izkušnjah, ki sva jih v Westfjordih doživela. Med potjo sva se odločila ustaviti pri vročem vrelcu tik ob oceanu. In v tem spokojnem trenutku sem začutil globoko povezanost z duhom Flateyrija in njegovih prebivalcev. Ta skupnost je postala pomemben del mene, ki mi je osvetlila pot k osebni rasti in izpopolnitvi. Ko se je moj čas na zahodu iztekel, s seboj nisem nosil samo cenjenih spominov, ampak tudi novo odkrito spoštovanje moči človeškega duha in skupnosti. Ob spoznavanju odpornosti Flateyrija po nepredstavljivi tragediji sem bil ganjen nad močjo in enotnostjo njegovih prebivalcev. Njihova zgodba je vtisnjena v samo bistvo in značaj mesta, kar je dokaz njihove neomajne odločenosti, da jim bo uspelo zgraditi svetlejšo prihodnost. Kljub težavam jim je uspelo velikodušno deliti svoje zgodbe in s svojo človečnostjo navdihovati druge. To je enkratna priložnost, da se udeležite njihove šole in postanete sestavni del njihove skupnosti. A popotniki ne bi smeli jemati odnosa prebivalcev Flateyrija do svojega mesta za samoumevnega. Vsi mi, ki nas je v njihov kraj zaneslo, bi morali biti navdihnjeni z njihovim zgledom. Oni so odličen primer, kako pomembno je prizadevanje za vračanje skupnostim. Prebivalci Flateyrija krmarijo po življenju s ponižnostjo in milostjo ter nas učijo, kako se uskladiti in plesati z naravo.