Globoki pršič vedno pritegne ljudi z vsega sveta na Japonsko. Moj oče Cveto Podlogar se je vanjo tako zaljubil, da tam živi že več kot 30 let. Letos je praznoval 50. rojstni dan in pridružilo se mu je nekaj sorodnikov in prijateljev.

V japonskih Alpah je gozdna meja višje (nad 2500 m) kot v Evropi, zato snežni plazovi niso prav pogosti. Na dan očetove zabave, se nas je več deset japonskih in slovenskih veseljakov  nataknilo smuči na rame ter oprtalo nahrbtnike.

Smučal sem po strmem belem pobočju ter opazil skupino oblakov, tako fantastičnih, kot jih že dolgo nisem videl. Greh bi bil, če jih kot strasten fotograf ne bi uje. Le jaz sem se ustavil sredi strmine in čakal na pravi trenutek. Čakajoč na smučarje, sem bil v tišini gora obrnjen proti drugim v dolini, ja, prav proti njim, ko so začeli kričati in nenavadno kriliti z rokami. Nisem vedel, da se za mojim hrbtom dogaja nekaj grozečega. Obrnil sem se in pred seboj zagledal oblak megle in gmoto, ki se je sprožila le nekaj sekund pred tem.

Ni minila niti sekunda in že me je začel vleči plaz po pobočju. S stisnjenimi pestmi sem zaščitil dihala, da mi sneg ne bi šel v pljuča in se prepustil toku. Podzavestno sem se začel spraševati, ali je res tako videti konec življenja. Potem sem se po 200 m ustavil. Sneg je bil popolnoma betoniran in jaz sem bil malo pod gladino. Nekajkrat sem se poskušal izkopati, a ni velikana, ki bi se rešil. Nisem želel izgubljati energije, minute so bile štete in lahko sem samo čakal. Z rokami sem si ustvaril žep, da sem lažje dihal, čeprav sem sredi ogromnega zamrzovalnika postajal vse bolj podhlajen in vrtoglav.

Prijatelji so me s pomočjo lavinske opreme kmalu našli in me po nekaj minutah popolnoma odkopali. Prvo, kar sem se v šoku vprašal “Kje je moj fotoaparat?” Bil je okoli vratu in ena leča je bila izgubljena. Cveto jo je pozneje poleti našel v grmovju.