Testiranje, prevoz, let, testiranje, let, prestop, let, testiranje, vdih in izdih ... Pozdravljena, Islandija, dežela ognja in ledu. Po dolgem koronskem letu sem ponovno pristal na otoku sredi Atlantika blizu arktičnega kroga. Natovorjen s cepini, turnimi smučmi, snemalno opremo sem čakal Siggija, islandskega prijatelja, in njegov »avtodom«, da bi se podala na pot odkrivanja novih kotičkov te magične dežele, ki v sebi skriva vulkane, prečudovite reke, gejzirje, bele ledenike, zelene prostrane travnike, mogočne slapove ... Islandija pravih ljubiteljev narave ne bo pustila ravnodušnih. Vrnitev na ta otok je po mojem mnenju neizbežna. Tako sem se tudi letos vrnil tja. Izkoristil sem kratkotrajno rahljanje ukrepov in po kopici dovoljenj, dokazil, letalskih kart pristal na letališču Keflavik v bližini aktivnega vulkana Meradalir, ki je z marčevskim izbruhom po več kot 600 letih postal nova (turistična) destinacija fotografov, domačinov in tudi turistov. Obisk Islandije v času epidemije je popolnoma drugačno doživetje, saj dežela ni preplavljena s turisti in nudi pravi oddih od evropskega dogajanja.

S Siggijem sem se nemudoma odpravil na severovzhod, kjer sva se na pol poti ustavila na turistični lokaciji Kirkjufell, saj sem moral po vstopu v državo prvih pet dni prebiti v karanteni. Islandska karantena se razlikuje od karantene v Sloveniji predvsem v tem, da je dovoljeno zadrževanje na prostem, v naravi. Seveda sva to »dovoljenje« izkoristila z ogrevanjem po okoliških travnatih strminah. Zjutraj, po deseti uri, ko se je končno zdanilo, sva se s cepini v rokah in smučmi na hrbtu podala čez zaledenele slapove. Po nekaj 100 višinskih metrih sva prišla na prečudovite bele strmine s pogledom na morje. Vreme je na Islandiji izredno nepredvidljivo, saj se zaradi lege in vpliva morja hitro spreminja. Ob odhodu sva na primer še imela jasno nebo, v eni uri so modrino preplavili oblaki, nad oceanom se je že stemnilo in čez nekaj minut naju je že ujel snežni metež. A nenehen veter na otoku je hitro odžene slabo vreme in ponovno lahko uživamo v modrini nad otokom, a kaj, ko dnevna svetloba že izgublja moč. Zaradi severne lege so zimski dnevi izredno kratki. Na dnevno turo se odpravimo šele okoli 11. ure, seveda pri tem ne igra vloge samo severna lega, ampak tudi islandski način življenja, saj se jim nikamor ne mudi. Okoli četrte ure popoldan že vlečemo čelno svetilko iz nahrbtnika. Ob zvoku smuči in soju luči se pod nogami lesketajo snežinke, na nebu pa prečudoviti pojav severnega sija, ki me še vedno vsakič znova pusti brez besed. Ta zelena svetloba, ki poplesuje na nebu in jo lahko občudujem le na skrajnem severu oziroma jugu, me opominja na dragocenosti Islandije in seveda ne morem iz svoje kože, zato skušam s kamero ujeti vsak trenutek te čarobnosti, čeprav to pomeni prebedeti noč(i).

Po petih dneh karantene sva bila pripravljena na nadaljevanje poti, vendar se nama je ponudila neprecenljiva izkušnja. Povabili so naju na večdnevno potovanje po zahodnih fjordih (West Fjords) z jadrnico. Seveda sva se na povabilo takoj odzvala in odpravila na skrajni severovzhod. Preden sva lahko začela jadrati, sem moral opraviti še zadnje obvezno testiranje, s katerim sem karanteno zaključil. Že sama pot do pristanišča na zahodnih fjordih je dolga, midva pa sva morala narediti še ovinek v Reykjavik in z negativnim testom sva se končno podala na pot. Po desetih urah vožnje po neskončno dolgih, zavitih fjordih se ti zdi, da poti ne bo nikoli konec. Vmes, sredi same divjine, se nama je pokvaril še »avtodom«, najbližje mesto pa je bilo več kot uro stran. Po vseh dogodkih na poti sva pozno zvečer končno dosegla pristanišče Ísafjörður. Vso potrebno opremo skupaj s smučmi sva vrgla na krov in že smo pluli po grenlandskem morju proti zelo odmaknjenemu naravnemu rezervatu Hornstrandir. Zbudil sem se, ko smo bili že zasidrani v prečudovitem fjordu, v mistični meglici, ki nas je spremljala vse naslednje dni. Islandcem malo slabše vreme ne predstavlja ovire, izkoristijo vsak trenutek svetlobe. Dneve smo preživeli na smučeh, večere in noči pa na jadrnici. Odšli smo na prav posebne smučarske ture. Kaj je bilo tako posebnega? Dostop do fjordov je mogoč le s čolnom. Izredno poseben občutek je naložiti smuči in nahrbtnik z jadrnice na čoln ter se z njim odpraviti proti obali. S pancerji na nogah narediš še dva, tri korake po morju in nato stopiš na smuči. Razmere pa ... Raj vsakega ljubitelja smučanja, kaj šele turnega smučanja. Nedotaknjen pršič, ki pokriva vulkanska tla, popolna tišina in čudovit razgled. Siggi in jaz sva izkoristila idealne pogoje za snemanje poučnega videoposnetka o turnem smučanju za islandsko gorniško platformo.